K pisanju članka sta me spodbudili dve razpravi na FB: ena okoli knjige 50 odtenkov sive, druga o ključavnicah na Mesarskem mostu v Ljubljani. Obe pa sta se dotaknili zakonske zveze ali pa zaveze na splošno.
O knjigi 50 odtenkov sive ne bom pisala, ker je nisem prebrala in je niti nimam namena prebrati. Sem pa prebrala nekaj dobrih mnenj o tej temi na strani iskreni.net:
http://www.iskreni.net/mnenja/167-mica-skoberne/1375-zakaj-pornografija-za-mamice-privlaci.html/. Za knjigo sem se pozanimala, ko sem bila pred kratkim v neki ženski družbi označena, kot »čisto za časom«, ker za to knjigo sploh še nisem slišala, saj naj bi jo prebrale ali pa vsaj že brale vse ženske. Veliko berem in hvala Bogu imamo možgane, da se lahko odločimo, kaj bomo brali, kaj nas zanima, za kaj si je vredno vzeti čas. Ne ravnam se po množičnem nagonu, kot ovca, ki mora sedaj brati nekaj zato, ker to vsi berejo. Tako lahko le opravičijo slabo izbiro, saj za to niso več krivi sami.
Predvsem me je zmotilo mnenje neke bralke, ki je napisala, da je ta knjiga zelo plehka, plitka, primerna mogoče le za predolgo poročene in zdolgočasene ženske. Predolgo poročene ženske? Ali to za nekatere pomeni, da je dolgo biti poročen slabost, šibkost, zdolgočasenost? Da te ženske nimajo poguma, da bi naredile spremembo v zvezi? Seveda obstajajo tudi take zveze, žal. Vendar tem tudi ta knjiga ne bo v pomoč, prej jim bo škodovala.
Zakonska zveza naj bi bila zaveza za vedno, v dobrem in slabem. Pater Christian Gostečnik pravi, da če si oba zakonca resnično želita ohraniti zvezo, tudi kadar močneje zaškripa v njej, VEDNO obstaja rešitev. A rešitve si morata želeti oba in v to vložiti sebe in trud. Danes pa se mnogim ne da dovolj potruditi. Enostavneje, kot iskati rešitve, je zavreči odnose, zakon, otroke. Opravičilo za to pa iščejo v usodi, karmi, da je pač to bilo potrebno, da gredo lahko naprej.
Sama mislim, da ni večje osebne rasti v življenju, kot iti skupaj s partnerjem skozi vse lepo in tudi vse težko. Skupni pogovori, iskanje skupnih ali podobnih stališč, pogajanja, dogovarjanje, odkrivanje in raziskovanje, razmišljanje o vseh področjih, ki jih zveza prinese, je nekaj najlepšega, najtežjega in najbolj osrečujočega, kar ti lahko življenje da. In to ti omogoča, da si vedno boljši, kar naj bi bil tudi smisel človeškega življenja.
Dobesedno je potrebno z roko v roki skozi življenje. Že sama bližina, dotik, omogočajo, da misli tečejo v isto smer. Takrat sta partnerja kot eno tudi v mislih. Večkrat slišim opazke: joj, pa se ne bosta držala za roke po toliko letih zakona, saj nista več mlada zaljubljenca. Nekaterim se to mogoče zdi smešno, neprimerno, meni pa to pomeni »eno«. Tudi taka zunanja zavezanost pomaga, da lažje prideš do skupnega rezultata. Kot da bi se ista energija pretakala skozi dve telesi. Pravzaprav onemogoča, da bi se skregal, saj takrat takoj zavzameš drug položaj, se postaviš nasproti partnerju telesno in miselno, zato je kompromis težje najti. Seveda je to le eden izmed mnogih načinov iskanja skupne poti.
Zato je že v začetku zveze potrebna izbira partnerja, ki naj bi bil pripravljen skupaj za nami iti skozi vse izzive, se skupaj spreminjati, rasti in postajati boljši. Zato besedne zveze »predolgo poročen« ne morem sprejeti. Zveza naj bi bila za vedno in to odgovornost je potrebno v celoti sprejeti in nanjo misliti že v samem začetku zveze.
Ali bo neka zveza »za vedno«, je odvisno od naše odločitve. Če smo se prav odločili v začetku, smo izbrali takega partnerja, ki nas bo v tem podpiral in bo »za vedno« tudi njegova odločitev. Potem gre naprej veliko lažje. Podpiram uradno zavezo in zavezo pred Bogom, vendar če odločitev »za vedno« sami nismo v popolnosti sprejeli pri sebi, ga ni načina, ki bi jo lahko obdržal. Takrat ne pomaga niti sklenjena ključavnica, niti tetovaže na telesu, niti prstan, niti obljuba pred Bogom, ki je dostikrat opravljena le kot del tradicije. Zato se mi zdijo ključavnice na Mesarskem mostu brez pomena, gre le za marketinško potezo in onesnaževanje narave. Neka bralka je napisala, kako so kitajski turisti z zanimanjem slikali ključavnice na mostu. Seveda, saj to je njihova ideja in poglejte, kaj iz tega nastane: gora Wudang, Kitajska, naravni nacionalni park, na okoli 1600 m nadmorske višine, s čudovitimi 600 let starimi templji in samostani, je povsod, kjer je možno, okičena s samimi ključavnicami, kot znamenje obiska, zaveze, ali karkoli drugega (na desni strani slike, kot debela kovinska kača ob kamniti ograji). Predstavljajte si, kaliko navlake bo čez nekaj let tudi v Ljubljani, žal pa to nima kakšnega globljega pomena. Upam, da se ne bo te poteze kdo spomnil tudi v naših gorah. Gre izključno za na videz privlačno marketinško potezo, prava zaveza je veliko globlja in se sklene na drugačen način.
2 komentarja on “Za vedno…”