Včerajšnji večerni TV prikaz dogajanja z ljubljanskih Žal na zadnji oktobrski dan mi nikakor ne gre iz glave. Iz praznika vseh svetih smo uspeli narediti že pravi cirkus. Pečejo se pleskavice, dela se sladkorna pena, toči se pijača, vse, da bo obiskovalcem grobov prijetno. Trgovci pač iščejo priložnost, od nas pa je odvisno, kako se na ponujeno odzovemo. Vendar pa me je ob prikazu nekaj še bolj zmotilo in mi dalo misliti. Za eno od stojnic sta sedela dva fantiča, stara po moji oceni okoli 16 let in prodajala objeme za 10 evrov in poljube za 20 evrov. Najprej sem pomislila: mogoče gre le za potegavščino ali pa skrito kamero, vendar zgleda, da je bilo resnično.
Spodbujam iznajdljivost, vendar tudi tu obstajajo meje, sploh če gre za človekovo dostojanstvo. Kam so šle naše vrednote? Res sta fantiča še mlada in verjetno še ne razmišljata dovolj o življenju, a od nekoga sta morala dobiti dovoljenje za svojo ponudbo. Vsaj straši bi morali vedeti, v kaj sta se podala. Kako si nekdo dovoli, in to brez slabe vesti, prodajati nekaj, kar je človeku podarjeno? Prijazen pogled, stisk roke, iskren objem, poljub. Vse to nam je podarjeno, da lahko delimo naprej. To so dejanja, ki jih ob dajanju istočasno tudi prejemamo. Kaj je lepšega, kot osrečiti nekoga s takim darom. Da bi pa za to zahteval plačilo, pa je nedopustno. In da bi za to izkoriščal stisko drugih, je še bolj nedopustno. Predstavljam si, da sta bila fanta precej neuspešna pri prodaji svojih storitev. Če bi to delila, bi jima verjetno prej kdo stisnil kakšen kovanec v roko. Mogoče pa sama nista bila deležna objemov, ko sta jih potrebovala. Kdo ve.
Veliko je drugačnih možnosti za skromen zaslužek, vendar je pri tem potrebno tudi kaj narediti. Možnost, ki sta jo izbrala fanta, je res enostavna, vendar v osnovi tako hudo zgrešena, da prav boli. Istočasno, ko sta onadva le posedala za svojo stojnico in čakala na nezaslužen zaslužek, so nekateri mladi na drugem koncu Ljubljane in seveda tudi drugje po Sloveniji, med njimi tudi moj sin, prostovoljno pomagali pomoči potrebnim v mednarodnem projektu solidarnosti 72 ur. Kdo je imel več od svojega dela, verjetno ni potrebno pisati. Mladi lahko s svojim delom (nedelom) izkoriščajo ljudi, lahko pošteno služijo, lahko pa tudi brez zahteve po plačilu pomagajo in si pridobijo izkušnje, nove prijatelje, občutek odgovornosti, zadovoljstva, spoštovanja in sočutja do ljudi, potrebnih pomoči. To je naložba za življenje in prihodnost.
Ko omenjam objeme, se ob tem vedno spomnim na video, pripet spodaj, ki je pred časom krožil po elektronskih medijih. Ali smo pripravljeni deliti stisk roke, objem ne le otrokom, staršem, prijateljem, ampak tudi drugim, ki to potrebujejo?
http://www.youtube.com/watch?v=zFWr-CKMWGY&feature=player_embedded
Tags: objem
