Bachova cvetna terapija | Bioresonanca

Danes se skoraj vsak spopada z različnimi čustvenimi izzivi našega vsakdana:

stres, depresija,
preobremenjenost doma in v službi,
previsoke zahteve do sebe ali drugih,
žalost ob izgubi dragih ljudi,
nesreče, bolezni, ločitve, selitve,
vstop v vrtec, šolo, strah pred izpitom,
nemir, nespečnost,
neodločnost (služba, življenjska pot, študij, kariera) in še in še.

Velikokrat so negativni občutki tako močni, da vplivajo na naše odnose, delovanje in na zadnje tudi na naše zdravje. Predstavljajo blokado, ki lahko ovira zdravljenje. Če je človek srečen, zadovoljen, je tudi bolj zdrav, se drugače izraža, izpopolnjuje, pri čemer ga drugi ne omejujejo, ampak svobodno sledi svojemu notranjemu glasu, intuiciji, svoji duši. Ločenost od naših lastnih notranjih želja in hrepenenj povzroči neravnovesje in čustvena stanja, ki vodijo v telesne bolezni.

A kot pravi pregovor, za vsako bolezen rož’ca raste. In za različna čustvena stanja imamo na voljo Bachove esence. Bachove cvetne esence je ustvaril dr. Edward Bach, angleški zdravnik iz začetka 20. stoletja. Svoje življenje je posvetil odkrivanju vzrokov bolezni. Ugotovil je, da bolezni izhajajo iz neravnovesja med človeško osebnostjo in dušo. Zdravje je odvisno od človeških misli, čustev in občutkov. Z raziskavami je ugotovil, da v osnovi obstaja 38 psiholoških stanj, ki vplivajo na ljudi. Za vsako tako osnovno stanje je poiskal ustrezno rastlino, ki določene negativne občutke in čustva spremeni v pozitivne in izdelal njeno esenco. S kombinacijo različnih esenc dobimo mešanico, ki odgovarja kateremukoli psihološkemu stanju. Bachova cvetna terapija je popolnoma naravna metoda, ki jo lahko uporablja prav vsak. Ker se v esencah skriva duhovno bistvo rastline in ne njena kemična sestava, jih lahko jemljemo v kombinaciji z ostalimi zdravili, primerne so tako za nosečnice, otroke, živali in celo rastline.

Način uporabe Bachovih cvetnih esenc

Uporaba esenc vpliva na čustva, miselne vzorce, energijska telesa posameznika. Ne nadomešča zdravljenja uradne medicine, lahko pa jih jemljemo ob jemanju drugih zdravil. Uporaba esenc ni razlog za prekinitev zdravljenja. Esence na fizičnem nivoju vsebujejo vodo in zelo malo alkohola in nobene druge kemične ali organske spojine, zato jih lahko brez škodljivih učinkov uporabljajo vsi otroci, od dojenčka naprej, nosečnice in doječe matere.

Pri kroničnih stanjih kanemo v kozarec vode 4-5 kapljic, popijemo in to ponovimo 8 krat na dan (približno na vsaki 2 uri), pri akutnih stanjih pa 4-5 kapljic vsake pol do ene ure. Ko se stanje umiri, preidemo v osnovni režim doziranja (8 krat na dan). Kapljice lahko kanemo tudi direktno pod jezik, ali pa jih vtremo na področje senc ali zapestja. Kapljice uživamo, dokler ne občutimo olajšanja določene čustvene obremenitve.

Izbira ustrezne cvetne mešanice točno za vas

Če želite, da vam pripravimo kar najbolje izbrano kombinacijo esenc, morate pomisliti na tiste občutke, ki vas prežemajo ob določeni situaciji in v vas povzročajo neko negativno čustveno stanje. Za pomoč je spodaj naveden opis vseh 38 osnovnih psiholoških stanj, ki so združena v 7 skupin: nezadovoljstvo/obup, strah, neodločnost, odmaknjenost/osamljenost, prevelika dovzetnost za vplive drugih, pretirana skrb za druge, ravnodušnost do okolja. Opis vsakega stanja lahko preslikamo v našo situacijo. Za lažjo predstavo je vsakemu opisu dodan en dokaj značilen stavek, ki seveda ni pogoj za vaš občutek oziroma vašo situacijo.

Izberite odgovore, ki ustrezajo vašim občutkom. Lahko se nahajajo v različnih skupinah, lahko jih je veliko ali pa samo eden. Vsak podobno življenjsko situacijo doživlja popolnoma drugače, zato potrebuje drugačno kombinacijo cvetnih esenc.

Prvi primer: Po ločitvi na primer lahko nekoga prežema žalost, hrepenenje po starih časih, drugega strah pred prihodnostjo, pred spremembami, tretjega občutek krivde, malodušje, četrtega vse od navedenega, itd.

Drugi primer: Otrok se vsakič ob odhodu v vrtec ali šolo joka, oklepa staršev, celo bruha. Nekateri močno občutijo strah pred izgubo (staršev), drugi se počutijo zelo nesamozavestno v družbi, tretjih je strah pred nastopanjem, itd.

V naši ordinaciji vam bomo pripravili individualno mešanico iz originalnih ročno izdelanih Bachovih esenc, ki bo ustrezala vašemu čustvenemu stanju. Če je namenjena za otroke pod 10 let, je količina alkohola v kapljicah zmanjšana, skoraj nezaznavna. Sicer pa se alkohol uporablja kot stabilizator.

Kako naročite ustrezno cvetno kombinacijo

V kontaktni obrazec na koncu te strani napišite naslednje podatke:

Elektronski naslov (da vas v primeru kakšnih nejasnosti ali dodatnih vprašanj za izdelavo mešanice lahko kontaktiramo)
Ime in priimek uporabnika (zaradi oznake na steklenički, da boste vedeli, komu in zakaj je namenjena, zlasti, če jih boste imeli več)
Namen (strah pred šolo, temo, depresija po izgubi drage osebe, stres v službi, podpora dieti, odvajanje od kajenja, …). Ta podatek je potreben zato, da vam lahko glede na naše znanje in izkušnje ob vaših odgovorih pripravimo najboljšo kombinacijo.
Številke izbranih odgovorov (navedite številke vseh odgovorov, ki najbolje opisujejo vaše čustveno stanje)
Starost (podatek je potreben zaradi priprave kapljic oziroma količine alkohola v kapljicah, ki je za otroke ali osebe, ki to izrecno želijo, zmanjšana – navedite)
Naslov (ustrezno cvetno kombinacijo vam bomo za odkupnino poslali na vaš naslov)

Če imate pri izbiri težave, nas kontaktirajte in skupaj z vami bomo izbrali najboljšo kombinacijo Bachovih cvetnih esenc za vas.

Opis vseh osnovnih psiholoških stanj

Nezadovoljstvo, obup, pomanjkanje veselja (esence nas podprejo v pozitivnemu razmišljanju, oproščanju, olajšanju, tolažbi, samozaupanju, moči, sprostitvi)

1) Primanjkuje nam samozaupanja in imamo kompleks manjvrednosti. Zaradi tega tudi vedno pričakujemo neuspeh. Ne počutimo se tako dobre in sposobne, kot so drugi okoli nas. Zakaj bi se torej trudili, saj nam tako ali tako ne bo uspelo. Druge seveda občudujemo, ampak prepričani smo, da mi ne zmoremo doseči toliko kot oni. Tako trdno smo prepričani, da ne zmoremo, da tega niti ne poskušamo. Nezaupanje v lastne sposobnosti povzroča, da nam vse priložnosti drugi speljejo pred nosom. (»Saj bi dala prošnjo za to službo, ampak itak nimam šans.«)

2) Imamo občutek krivde, čeprav po nepotrebnem in nase smo pripravljeni prevzeti tudi tuje napake. Preveč si očitamo in si nismo pripravljeni odpuščati. Nezadovoljni smo s svojimi uspehi oziroma dosežki. Ne verjamemo, da si zaslužimo veselje in uspeh v življenju. Očitamo si vse mogoče in razmišljamo, kako bi lahko naredili stvari še bolje. Če gre kaj narobe, najprej iščemo krivdo pri sebi, čeprav sploh nismo bili odgovorni za tisto stvar. (»Nikoli si ne bom odpustil, da se je to zgodilo.«)

3) Občutek imamo, da nismo kos vsem nalogam ali odgovornostim. Zdi se nam, da so nas dolžnosti kar zasule in se počutimo preobremenjene zaradi odgovornosti. Občutek, da je vsega preveč, stresne situacije, ki nas prerastejo. Čutimo, da nimamo dovolj moči, da bi zmogli storiti vse, kar je potrebno in se nas zato loteva malodušje. Resnično lahko podvomimo o svojih sposobnostih in primernosti za neko nalogo. Zaradi svojih sposobnosti pa lahko prevzamemo preveč nalog, ki pa jih ne zmoremo opraviti. Imamo občutek, da je naše delo pomembno in v dobrobit človeštva, zato ne želimo razočarati drugih. (»Utapljam se v delu in res ne vem, če bom to zmogel.«)

4) Počutimo se v strašni stiski, obupani in osamljeni. Občutek nemoči in obupa je tako močan, da se zdi nepremagljiv. Zdi se nam, da smo sredi življenjske krize in menimo, da smo dosegli mejo tega, kar sploh še lahko prenesemo. Imamo občutek, da smo na skrajni meji vzdržljivosti in da se bomo vdali. Občutek, da ni ničesar več, kot da ni luči na koncu predora. Tak občutek je lahko tudi po izgubi nam drage osebe. (»Ne vidim rešitve, enostavno ne vem kako naprej.«)

5) Čutimo veliko stisko, žalost in trpljenje. Vzrok je fizična ali duševna travma kot posledica neuspeha, nesreče, slabe novice, izgube, nenadnega razočaranja in podobno (nesreča, smrt, ločitev). Ta dogodek lahko sega v otroštvo, lahko je izpred petih let ali pa od včeraj. Težko tudi sprejmemo tolažbo, ko smo je potrebni. Prav tako nam je težko čustveno obvladovati pretekle neprijetne dogodke. Pretirano smo občutljivi. (»Ne morem verjeti, da se to res dogaja.«)

6) Trpimo zaradi občutka, da smo žrtev okoliščin, da moramo prenašati nepravično izkušnjo, ki si je ne zaslužimo in da so drugi krivi za naše tegobe. Smo zagrenjeni, nesrečni, nezadovoljni, jezni na ves svet, ogorčeni nad krivico in nepoštenjem, ki nas je prizadelo. Smilimo se sami sebi in se na veliko pritožujemo in tarnamo. Prepričani smo, da nas je življenje za marsikaj prikrajšalo. Kljub temu zahtevamo več od življenja, nismo pa pripravljeni ničesar dati. Kar naprej poudarjamo negativne stvari in drugim zavidamo srečo, zdravje, uspeh. Naloge, ki smo jih prej z veseljem opravljali, nas sedaj skoraj ne zanimajo, smo pesimistični in brez moči, da bi sami upravljali s svojim življenjem. («Le s čim sem si to zaslužil? Ni pravice na tem svetu!«)

7) Karakterno smo sicer vztrajni, pogumni, močni in zanesljivi. Vendar pa se včasih preveč ženemo in si preveč zadamo, zato postanemo preutrujeni, kar pa skrivamo pred drugimi. Namesto da bi upočasnili tempo, gremo preko tega in postajamo vedno bolj izčrpani in skoraj depresivni. Do sebe smo neprizanesljivi in zahtevamo skrajne napore, zato smo nezadovoljni, če nam naloge ali pomoč drugim kaj prekriža, npr. bolezen, medtem ko smo do drugih ljudi bolj obzirni in ustrežljivi. Ovire v življenju so nam v izziv in pripravljeni smo se boriti proti njim. (»Popolnoma sem izčrpan, ampak to nalogo moram izpeljati do konca.«)

8) Mučijo nas pomanjkljivosti (najsi bodo velike ali majhne) in nam dajejo občutek nečistosti, nepopolnosti. Preveč se osredotočamo ravno na te napake, čeprav so lahko nepomembne, nam pa so ključne in jih želimo odpraviti. Nismo zadovoljni s svojim izgledom (mozolji, bradavice, postava,…). Obsedeni smo s čistočo. Vedno mora biti vse kot iz škatlice in občutljivi smo do nereda tako doma kot tudi drugje. Lahko tudi obtičimo v podrobnostih in dopustimo, da nas potem jezijo malenkosti. Bojimo se pokvarjenih jedi, nečistih stranišč, onesnaževanja okolja… (»Sovražim svojo postavo.«)

Strahovi (esence nas podprejo v pogumu, prisebnosti, umirjenosti v umu in duši, občutku varnosti)

9) Počutimo se prestrašeno brez pravega vzroka in po nepotrebnem pretirano v skrbeh za druge, predvsem bližnje. Bojimo se, da se jim bo zgodilo kaj hudega in ob teh mislih prav trpimo. Neprestano imamo v mislih določeno osebo in podoživljamo njene težave, pozabljamo pa poskrbeti sami zase. (»Dokler hči ne bo doma, ne bom mirna.«)

10) Naši strahovi so nedoločeni in nas preganjajo in spravljajo v nervozo brez posebnega razloga. Ti nerazložljivi strahovi, slutnje in strah pred neznanim nas preganjajo podnevi, lahko tudi ponoči. Navdaja nas panika, ki jo občutimo kot tesnobo, nočne more, trepetanje, tiščanje v želodcu. Če se zbudimo panični po nočnih morah, si ne upamo več zaspati. Mučijo nas lahko kolektivni strahovi, kot so strah pred telesnim nasiljem, napadom, posilstvom… itd. Značilen je tudi strah pred temo. Težav ne želimo deliti z drugimi. (»Danes ne grem na pot, ker slutim nekaj slabega.«)

11) Naši strahovi so znani. Bojimo se točno določenih stvari (bolezni, bolečine, nesreče, pomanjkanja, izgube službe, teme, samote, letenja, pajkov, psov, kač, zaprtih prostorov, tunelov, nastopanja, grmenja, množice, mraza, zobozdravnika, zdravnika,…). Tudi drugače smo lahko preobčutljivi na hrup, množico, premočno svetlobo, mraz, vročino, bliskanje, grmenje med nevihto, na močne vonje…Tiho prenašamo to breme in neradi o tem govorimo z drugimi. (»Jutri imam nastop in me je že sedaj strah.«)

12) Občutimo strah, grozo in paniko, ki so povezani s trenutnim stanjem (šok zaradi nenadne bolezni, nesreče). Popolnoma smo iz sebe in se nimamo pod kontrolo: od strahu lahko ne slišimo, ne vidimo, ne moremo govoriti, občutek imamo, da se nam bo ustavilo srce. V predelu želodca imamo občutek kamna. (»Oče je bolnišnici in vsakič, ko zazvoni telefon, me stisne v želodcu.«)

13) Stanje neobvladljivih izbruhov. Naši strahovi so povezani z mislimi in dejstvom, da nas notranja napetost lahko pripelje do izgube samokontrole. Strah nas je, da bi naredili kaj nepremišljenega, kaj slabega, nekaj proti svoji volji, ker nas podzavest tako usmerja. Imamo občutek, da se nam bo zmešalo, da bomo dobili živčni zlom, ki ga ne bomo zmogli nadzorovati. (»Tako me je razjezil, da sem se komaj obvladal, da ga nisem udaril.«)

Neodločnost, negotovost, nejasnost (esence nas podprejo v odločnosti, upanju, vodenju, pravi usmeritvi)

14) Ne zaupamo svojemu lastnemu mnenju. Težko sprejmemo odločitev, brez da bi se prej posvetovali z drugimi. Imamo premalo zaupanja vse in dvomimo v lastne odločitve. Potrditev iščemo pri drugih, čeprav vemo, kaj hočemo. (»Kaj bi ti naredil na mojem mestu?«)

15) Ne moremo se odločiti med dvema možnostma. Pri obeh vidimo tako prednosti kot slabosti. To nosimo tiho sami v sebi, kar nas še bolj razjeda. Zaradi notranjega nemira menjamo svoje razpoloženje in se drugim zdimo nezanesljivi. (»Ne morem se odločiti, ali naj se vpišem na medicino ali na arhitekturo.«)

16) Smo na življenjskem razpotju in ne vemo, kako naprej. Veliko stvari nas zanima, smo ambiciozni, vendar ne najdemo prave poti. Počutimo se razdvojeno. Kaj je tisto, kar nas res veseli in nam bo prineslo polnost življenja? Kako naj se odločimo glede prave izbire šole, poklica, kariere,… (»Ne vem, kaj bi rad počel. Le to vem, da tega kar delam sedaj, nočem več delati.«)

17) Hitro smo razočarani in v dvomih. Na stvari gledamo skeptično. Vsaka težava nas spravi v obup in negotovost. Sicer nam gre dobro v življenju, ko pa naletimo na težavo, izgubimo pogum, voljo, vero in zaupanje vase. (»Nisem naredil izpita. Najbolje da kar pustim vse skupaj.«)

18) Pogosto imamo tako imenovano ponedeljkovo jutro, ko smo že zjutraj utrujeni in brez volje, da bi sploh začeli dan in da bi se spopadli z vsakodnevnimi obveznostmi. Počutimo se brez moči, volje in elana. Nimamo motivacije za delo, niti za kakšne spremembe v življenju. Sicer vse naloge potem ponavadi opravimo, vendar se počutimo utrujeno, preobremenjeno in izčrpano, brez psihične in fizične moči. (»Utrujen sem že ob sami misli na službo.«)

19) Smo negotovi, obupani in vdani v usodo. Ne vidimo luči na koncu predora. Izgubili smo vero v spremembe. Kot da ni več rešitve, da je vse brez smisla. Nimamo več volje poskušati znova, vsega smo že naveličani. Tudi če imamo kakšno kronično bolezen, se nam ne ljubi več poskušati novih postopkov zdravljenja, ker se nam vse zdi brez smisla. Čakamo samo, če bo prišla kakšna rešitev od zunaj. (»Oddala sem že več kot sto prošenj za delo, pa nič. Ne da se mi več poskušati, tako ali tako spet ne bo nič.«)

Odmaknjenost od drugih, osamljenost (esence nas podprejo v potrpežljivosti, družabnosti, povezanosti, poslušnosti)

20) Najraje smo sami, tako v zdravju kot bolezni in se ne brigamo preveč za mnenje drugih. Drugim se zaradi tega zdimo nedostopni, vzvišeni. Nočemo, da se drugi vtikajo v naše zadeve. Tudi mi pustimo druge pri miru in gremo svojo pot. Sicer smo bistri, samozavestni, skromni, umirjeni in pravi balzam za okolico. Notranji mir je za nas najpomembnejši. Težje vzpostavljamo stike z drugimi ljudmi. (»Ti delaj po tvoje, jaz bom pa po svoje.«)

21) Smo hitri v mislih in dejanjih. Nalog se najraje lotimo sami, saj nas počasnost drugih spravlja ob živce. Zamujanje in zapravljanje časa nas dela nestrpne in razdražljive. Nepotrpežljivi smo do počasnih ljudi, zdijo se nam nesposobni, zato jih priganjamo. Prepričani smo, da znamo vse stvari sami napraviti dosti hitreje in bolje. Radi smo neodvisni. Zaradi vihravosti smo tudi bolj nagnjeni k nezgodam. Tudi če zbolimo, smo slabe volje, ker je okrevanje stran vržen čas in za to res nimamo časa. (»Daj meni, bom raje naredil sam.«)

22) Potrebujemo družbo, da lahko govorimo o svojih težavah, doživetjih, dejanjih. Neradi smo sami. Naše misli se vrtijo v glavnem okoli naših lastnih problemov. Neprestano govorimo, največ o sebi, drugih pa ne poslušamo, kaj šele, da bi poslušali njihove težave. Če ne moremo o sebi govoriti doma, izkoristimo kot poslušalce naše prijatelje, znance, sodelavce, neznane ljudi ali pa smo ure in ure na telefonu, da vse obvestimo o najnovejših osebnih dogajanjih. V skrajnem primeru smo sposobni celo izsiljevati za pozornost drugih ljudi. (»Kličem te, ker ti moram povedati, kaj se mi je danes zgodilo.«)

Prevelika dovzetnost za vplive drugih (esence nas podprejo v jasnosti, načelnosti, nepopustljivosti, samozavesti, vztrajnosti, odkritosti)

23) Svoje probleme, mučne misli, notranji nemir, neizražena čustva ponavadi skrivamo za veselim obrazom in brezskrbnim obnašanjem. Na druge želimo narediti dober vtis in smo dobri prijatelji. S svojo dobro voljo lahko držimo pokonci celo družbo. Nemir povzroča slabo spanje in potrebo po nenehni zunanji stimulaciji. Potlačena čustva lahko izbruhnejo tudi v obliki jeze, zlorabe hrane, alkohola, zdravil, drog. (»Na stvari je treba gledati pozitivno!«)

24) Ves čas želimo ugajati drugim. Za to smo pripravljen opustiti tudi lastne interese in se podrediti drugim. Sicer smo mirne, prijazne osebe, ustrežljivi in največkrat delamo po ukazih in mnenjih drugih ljudi. Zlahka se pustimo pregovoriti k nečemu, česar v resnici sploh nočemo. Ne znamo reči NE, kar drugi spretno izkoriščajo. Potrebujemo več notranje moči in odločnosti, da bomo svoje lastne potrebe postavili pred potrebe drugih in da bomo imeli tudi čas in energijo zase. (»Hotela sem študirati jezike, vendar sem zaradi želje staršev postala zdravnica.«)

25) Čeprav vemo, kaj so naši ideali in ambicije, mnenja drugih včasih preveč vplivajo na naše odločitve. V odločilnih trenutkih življenja omahujemo in se preveč ravnamo po tistih, ki nam veliko pomenijo: partner, straši, učitelji, vzorniki,… Na nek način se branimo sprememb in želimo, da bi vse ostalo tako kot je. Potrebujemo več fleksibilnosti in prilagodljivosti, zlasti v času sprememb (rojstvo, vstop v šolo, puberteto, menopavzo, ločitev, selitev, nova služba,…), ter zaščito pred vplivi drugih. (»Ne morem se privaditi na novo delovno okolje.«)

26) Velikokrat nas napadejo čustva kot so ljubosumje, nevoščljivost, jeza, sumničenje, škodoželjnost, maščevalnost. Ta čustva nas zelo obremenjujejo in onesrečujejo, čeprav vemo, da so ponavadi popolnoma neutemeljena. Velikokrat se počutimo prevarani, prizadeti in užaljeni. Včasih čutimo pravo sovraštvo do tistih, ki nam taka čustva povzročajo, do tistih, ki jim gre bolje kot nam. Smo nezaupljivi in velikokrat sumimo na kaj negativnega. (»Verjetno spet nekaj naklepajo proti meni, prepričan sem v to.«)

Pretirana skrb za druge oz. živi in pusti živeti drugim po svoje (esence nas podprejo v inspiraciji, razreševanju konfliktov, toleranci, oproščanju, opustitvi pretirane skrbi za druge)

27) Zelo smo dovzetni za potrebe drugih, včasih tudi do take mere, da postanemo do njih posesivni in gospodovalni. Preveč smo zaščitniški do otrok, partnerja, sorodnikov, prijateljev in vedno najdemo nekaj, v kar moramo poseči. Vedno moramo kaj pripomniti, predlagati, kritizirati in nato pričakujemo hvaležnost in spoštovanje za svojo vsiljeno pomoč. Radi smo v njihovi bližini in skrbimo zanje. Če ne moremo uveljaviti svoje volje, imamo občutek neljubljenosti, nezaželenosti, notranje praznine, smilimo se sami sebi in lahko posežemo celo po čustvenem izsiljevanju ali namišljeni bolezni. (»Vse sem naredil zate, ti pa mi takole vračaš.«)

28) Imamo zelo stroge in jasne kriterije. Z velikim navdušenjem želimo prepričati tudi druge, da je naš način razmišljanja pravilen in naj tudi oni delajo tako, saj je to za njih dobro. Imamo močno voljo in pogum za razglabljanje o zadevah, o katerih smo prepričani. Ženemo se preko skrajnih meja, da bi dosegli svoje visoko zastavljene cilje. Smo perfekcionisti in deloholiki, odgovorni za vse, kar se dogaja okoli nas. Močna volja se pokaže tudi v primeru bolezni, kjer se ne vdamo kar tako. Včasih zvenimo prav fanatično, ker v vsako stvar vložimo preveč energije in truda. Razmišljamo o tem, kako bi spremenili in izboljšali svet. Krivice (tudi do drugih) nas zelo razburijo. Notranje smo tako napeti, da se skoraj ne moremo več sprostiti. (»Jaz že vem, kako je. Ti bom zdaj vse razložil, le poslušaj.«)

29) Zaupamo v svoje sposobnosti, uspeh in mislimo, da bi bilo dobro, če bi drugi tudi delali tako kot mi. Smo gospodovalni, stalno poučujemo druge in želimo vplivati na njih. Imamo občutek, da moramo imeti vse pod kontrolo. Tudi v primeru bolezni nadziramo in vodimo tiste, ki nam strežejo. Mi smo tisti, ki imamo vedno prav. Težko prisluhnemo mnenju in težavam drugih. (»Ne sprašuj in naredi tisto, kar sem ti rekel!«)

30) Do okolice smo kritični, arogantni in netolerantni. Imamo zelo visoke standarde, zato smo težko zares zadovoljni. Povsod vidimo napake. Kritiziramo in obsojamo druge, njihova dejanja in njihov pogled na svet. Obsojamo jih, ker imamo pomanjkanje sočutja in se nismo zmožni vživeti v čustva drugih. Ne vidimo nič dobrega in lepega v stvareh in ljudeh, ki nas obdajajo. Smo nestrpni, nepopustljivi in nerazumevajoči do poti, ki si jo je izbral posameznik. (»Sam je kriv za to, kar je in se mi zato popolnoma nič ne smili.«)

31) Zelo smo strogi in zahtevni do samega sebe in svojega načina življenja, zato smo prikrajšani za marsikatere želje in radosti, saj bi nas te ovirale pri naših ciljih. Smo perfekcionisti in imamo visoke cilje. Želimo biti zdravi, močni, aktivni in bomo naredili vse, kar mislimo, da je potrebno, da bomo to dosegli. Upamo, da smo kot taki tudi vzor drugim, ki si želijo sprememb. Smo disciplinirani in včasih že mučeniški do sebe. Življenje podrejamo strogim teorijam in se odpovemo marsičemu, čemur mislimo, da ni združljivo z našim življenjskim idealom. Napačno razumemo tudi duhovnost in začnemo preveč častiti razne tehnike (meditacija, joga, načini prehranjevanja….). Zatiramo tudi bistvene telesne in čustvene potrebe ter si očitamo, če ne zmoremo vzdržati stroge discipline. (»Odločila sem se, da bom vsako jutro pretekla najmanj pet kilometrov, ne glede na vreme.«)

Ravnodušnost do okolja oz. živi ta dan, tukaj in sedaj (esence nas podprejo v prisotnosti, zbranosti, mirnosti, jasnosti, navdušenju, ravnovesju)

32) Preveč gledamo v preteklost in nismo sposobni videti in uživati v stvareh, ki se dogajajo okoli nas. Živimo v spominih in ne verjamemo, da smo lahko še kdaj tako srečni, kot smo bili takrat. Kot da smo ostali v preteklosti in ne moremo naprej. Nadvladujejo nas občutki domotožja, žalosti, nostalgije po starih, dobrih časih in obžalujemo zamujene priložnosti. Ne moremo se sprijazniti s staranjem, izgubo nam dragih ljudi ali kakršnokoli drugo izgubo (dom, partner,…). Tudi v naših mislih in pogovorih se večkrat omenja preteklost, pretekli dogodki.. Najraje bi še vedno imeli vse, tako kot je bilo – po starem. Hrepenimo po tem, da bi lahko spet začeli vse znova. (»V starih časih je bilo lepo, sedaj pa…«)

33) Neprestano ponavljamo iste napake. Kot da se iz preteklih napak nismo nič naučili, zato nam zmanjkuje volje za naprej. Potrebujemo več časa, več izkušenj in večkrat jih moramo dobiti po glavi, da se nas končno prime in da ugotovimo, kje delamo napake. Ne vemo, zakaj se nam mora enaka težava ponoviti tolikokrat, saj je bila že ena preveč. Nenehno ponavljamo enake življenjske situacije, začenjamo enake prepire in ne zmoremo narediti spremembe, da bi se premaknili iz začaranega kroga. (»Kar naprej se mi to dogaja.«)

34) Veliko sanjarimo in smo premalo zbrani oziroma prizemljeni. Kot bi imeli glavo v oblakih. Živimo več v prihodnosti, v upanju na srečnejše čase, kot v realni sedanjosti, kjer smo bolj otopeli, tihi in brez kakšnega posebnega veselja in zanimanja. Naš spomin je slab in tudi naša koncentracija je pomanjkljiva. Delujemo zasanjano, zaspano, nikoli povsem budno. Potrebujemo veliko spanja. Pogosto imamo mrzle roke in noge, v glavi pa občutek praznine. Tudi v primeru bolezni vložimo premalo truda v ozdravitev in včasih si prav želimo smrti in srečanja z dragimi umrlimi. Smo utrujeni, z mislimi nekje daleč stran. (»Oprosti, nisem te slišal, kaj si rekla?«)

35) Smo otopeli, zdolgočaseni, brez interesa in navdušenja za kakšno spremembo in brez želja. Ne zanima nas preveč, kaj se dogaja okoli nas. Brez kakšnega posebnega vzroka smo se vdali v usodo in se ne pritožujemo več čez življenje. Je, kakor pač je. Pripravljeni smo se vdati v svojo usodo, pa naj bo to ponesrečen zakon, slaba služba, kronična bolezen… Nimamo motivacije za delo in spremembe. (»Tako ali tako ne morem nič spremeniti, to je pri nas že v družini.«)

36) Kar naenkrat se počutimo, kot da so nas zajeli temni oblaki in prekrili svetlobo in veselje. Ta obdobja pridejo in gredo brez kakšnega posebnega vzroka. Takrat se počutimo potrti, žalostni, obupani, nesrečni, celo depresivni. Ne zmoremo najti povezave med tem stanjem in našim vsakdanjim načinom življenja. (»Naenkrat ne vidim nobenega smisla več.«)

37) Mentalno ali / in fizično smo tako utrujeni, da nimamo več moči za naprej. Smo brez volje in veselja. Izzivi, naloge in napori nas preveč izčrpavajo. Vsakodnevno življenje je eno samo delo in trpljenje. Vsega je preveč, nimamo več energije, najraje bi se nekam skrili in se umaknili. (»Tako sem utrujena, da me bo konec.«)

38) Težko se skoncentriramo na delo, ki ga opravljamo, ker so naše misli ves čas okupirane z nekimi idejami, argumenti, razmišljanji, za katere bi raje videli, da jih ne bi bilo. Stalno se pojavljajo iste misli, ki jih ne moremo izklopiti. Um se ne umiri in misli nam kar naprej krožijo po glavi ter nas utrujajo. Vedno znova premišljujemo, kaj bi morali narediti, reči. Dolgi notranji dialogi nas ne pripeljejo do rešitve oziroma rezultata, ampak samo do določene točke in potem se vse začne od začetka. Vedno obdelujemo iste probleme, ne da bi našli rešitev. Zaradi nenehnega razmišljanja nas pogosto muči nespečnost. (»Zvečer dolgo ne morem zaspati, ker stalno razmišljam o vsem možnem.«)

Rešilno zdravilo (Rescue Remedy)

Je mešanica petih cvetnih esenc. Uporablja se za hitro trenutno čustveno stabilizacijo v primeru stresa, šoka, panike, strahu, stiske.